Dojenčki. Nikoli jih nisem razumela in mislim, da tudi oni ne mene. In kot teta se tudi ob svoji prvi nečakinji sprašujem, ali me sploh razume oz. ali jaz sploh razumem njo.

Izmišljujem si čudne zvoke, ki jo za kratek čas umirijo, in ji tresem njenih 8 kg, da pozabi, da je mamica za vogalom.

Vsekakor pa iz dneva v dan opažam, da se kljub svoji izgubljenosti in zmedenosti v novi vlogi od male Zale veliko naučim. Kot na primer ta teden.

 

(Tole je tipski dojenček. Zala še “ne obstaja”, ker še ni na FB:)

Zala iz kobacanja (ali kakor koli se plazenju po vseh štirih pravilno rečeJ) počasi prehaja v sedeč in stoječ položaj. Oprime se noge in se vleče navzgor. Pa ji spodrsne enkrat in je spet na riti. Drugič. Tretjih. Četrtič. Petič. Šestič. Pa ob drugi nogi. Pa ob novi nogi. Pa ob ograjici postelje. Pa spet ob mamici. Pa se vleče. Pa spet pade. A vztraja! Neverjetno! Toliko padcev, toliko neuspehov, toliko padcev nazaj na rit (ali v gimnastično »špago«), pa spet in spet vztraja. In ne odneha. Ne sprašuje se, kaj bodo rekli drugi. Kaj bo rekel oči, če ne shodim dovolj hitro. Kaj bo rekla mami, če spet padem. Kaj bo rekla babi, če mi že ta stotič spodrsi. Kaj bo rekla teta, če ne shodim ravno ob njeni nogi. Ne sprašuje se, ali je sosedov Miha, ki je 3 tedne in 2 dni mlajši od nje, že shodil?! Ne sprašuje se, ali je »izgubila 1 mesec ali dva« samo s tem, ko se je trudila in neuspešno padala na rit in na koncu »samo shodila«, namesto da bi pri tej starosti že rinila stol (in govorila angleško :). Ne sprašuje se, ali je dovolj hitra in uspešna, ali je dovolj gibčna in vitka, ali je dovolj elegantna in ali je njena ritka lepša od ritke njene sestrične. Ona ima en sam cilj, ki ga niti ni napisala niti ga nima na svoji tabli vizij. Do njega ni prišla s coachingom niti z reševanjem psihometričnih testov.

Ima jasno željo, cilj, whatever … Čeprav njen cilj spet verjetno ni cilj, ker nima datuma J, torej je v teoriji to samo želja; in v teoriji te želje tako ali tako ne bo izpolnila, ker nima datuma in potem ni dovolj motivirana, da bi se zanjo potrudila. Hmm …J

A vseeno se na vse kriplje napreza in NE OBUPA! In kmalu bo HODILA, TEKLA, ROLALA, SMUČALA …

Kdaj v procesu neprestanega izobraževanja in socializacije, ko postajamo vse bolj izobraženi in intelektualni, sledimo globalno dogajanje po celem svetu, znamo našteti vse stranke v nemškem parlamentu in glavne gospodarske panoge ZDA, izgubimo to VZTRAJNOST, to, da smo fighterji, borci!? Da VZTRAJAMO, kljub temu da je Miha hitrejši od nas, da ima sestrična lepšo ritko in da smo »izgubili eno leto, ko smo bluzili med absolventom«? Da ne obupamo, kljub temu da nam ne gre, nismo najpametnejši, nimamo vez, nimamo zagonskih sredstev …

Nekje sem prebrala zanimivo misel, da takrat, ko želite odnehati, je vaš »zaklad« čisto blizu. Večina ljudi odneha takrat, ko bi morali skopati le še pol metra in gredo »kopat« drugam. »Nimam sreče,« pravijo. »Nima smisla«, »ne splača se«, se tolažijo, ko pol metra stran začnejo kopati novo jamo v upanju, da tam pa bo »zaklad«. Seveda univerzalni recept za srečo in uspeh ne obstaja. Če bi obstajal, bi vam ga farmacija prodajala na recept pri splošnem zdravniku, brez skrbi. A ko boste naslednjič želeli vse pustiti in obupati, si poglejte to vztrajnost in naprezanje malčka, preden shodi, in se vprašajte, ali ste se potrudili vsaj toliko. Enkrat ste se gotovo – preden ste shodili sami. Bi se bilo vredno potruditi še enkrat?