Ste že kdaj vlamljali v svoje stanovanje?
No, jaz sem 🙂
Zgodilo pa se je takole. V socialističnem mestecu Bozeman v Montani, kjer so ljudje nadpovprečno prijazni, avtobusi, knjižnica in topli obroki v eni restavraciji pa brezplačni, sva našla namestitev/kavč preko couchsurfing.org. Na profilu je pisalo, da so couchsurferji nameščeni v avtodomih poleg hiše. Glede na to, da obožujem kampiranje že od malih nog, sem bila navdušena.
Tako sva se na dogovorjeni dan pripeljala na naslov hiške nekje izven mesta, “in the middle of nowhere” in na najino presenečenje ugotovila, da avtodomi niso takšni, kot jih vidiš v kampu na Hrvaškem (trden material, WC, ogrevanje itd.), ampak so bolj podobni tistim, ki jih lahko pri nas najdeš na smetišču – lesene preperele stene, seveda brez ogrevanja (ponoči so temperature padle pod ničlo), da o WC-ju, ki je bil škaf poleg avtodoma ne bi izgubljala besed …
Ok, tole ne bi šlo. Zunaj trda tema, baterije v nahrbtniku tako ali tako brez elektrike v avtodomu nisva uspela najti, veter je zavijal okrog voglov, jaz pa bi od vsega v tistem trenutku najraje SPALA! Najinemu gostitelju razloživa, da morava po trekingu v Yellowstonu in virozi res spati nekje na toplem …
Ekscentrični, a prijazni gostitelj, pravi no problem. Ima še eno malo stanovanje oz. sobo v hiši, ki so njegovi starši oddajajo študentom. Obstaja samo majcen problem … Nima ključa, zato je soba neprestano odklenjena (vrata neposredno na cesto), zato naj vrat zjutraj ne zakleniva z vrtljivim gumbkom za zaklepanje na kljuki.
Seveda, z veseljem se strinjava na ta edini pogoj, saj naju bo tako čakala topla soba! Vesela in naspana se zjutraj odpraviva v trgovino. Medtem ko Iztok poskuša zagnati prastari avto gostitelja, sem se določila, da je čas, da se samostojno spopadem z ameriškimi ključavnicami (okrogle, hmmm … drugačne pač:).
Zavrtim spodnji zatič in opazujem še nekakšno okroglo zadevico pod kljuko … zaenkrat vse ok … in zaprem vrata. Tihi glasek me je sicer, še preden so vrata zaloputnila, zavpil: Pa ne bi morda preveril še Iztok? Pa sem v mislih samo zamahnila z roko. Vedno mu pa tudi ni treba preverjati vseh tehničnih stvari.
Samozavestno pokljukam, da preverim, ali se vrata lahko odprejo … UPS! V naslednjih minutah si situacija odvija zelo stereotipno – Iztok po moško išče konstruktino rešitev, jaz pa po žensko paničarim …
Najprej je obroček od ključev preoblikoval v dve ravni žlički in z njima uspešno potiskal jezičke v ključavnici na stran. Seveda je bila naslednja rešitev kreditna kartica, okno itd.
Nič ni pomagalo! Vrata so bila še vedno trdno zaprta! Bomo morali razbiti vrata?! sem se spraševala na poti do gostitelja.
Na najino veliko veselje se ni niti malo razburjal. Predlagal je, da poskusimo na stranskih vratih s šopom ključev, za katere res ne ve, kam sodijo, drugače bomo pa v najslabšem primeru vdrli …?!
Še en dolg sprehod ponovno nazaj in enega po enega poskušava ključe. Po nešteto poskusih, oz. vsaj takšen občutek sem imela, se je ključavnica končno vdala! JUHU! Rešena sva!
