Učinkovito učenje na povsem enostaven način

Si se že kdaj vprašal/-a, zakaj ti grejo neke stvari takoj v glavo, medtem ko se z drugimi mučiš in mučiš, pa si na koncu le izmučen/-a, glava pa kvečjemu bolj prazna kot prej? No, seveda se bo našel kdo, ki bo takoj izstrelil: „V tem sem pač dober, v tem pa ne!“ ali pa: „Za to imam pač talent, tisto pa mi ne leži.“

Pa je res hec (samo) v tem?

No, nekaj je že res, ne pa seveda vse. Velikokrat gre lahko le za splet okoliščin, da se stvari, ki nam „ne gre“ nismo učili na nam ustrezen način ali pa nismo upoštevali povezave med zunanjimi dejavniki in našim notranjim doživljanjem.

Nekaj prispevkov o sebi prilagojenem učenju sva že napisala (najdeš jih pod kategorijo „učinkovito učenje“ – klikni na kategorijo tega prispevka spodaj), obstaja pa še ena enostavna fora, ki pa jo, čeprav je tako očitna in nujna, v današnjem načinu življenja pozabljamo, saj se nam zdi celo „neučinkovita“, ker nam „krade čas“ … PREMORI!!!

Premori, kjer se povsem odklopiš od tistega, kar počneš – v smislu teme IN načina sprejemanja informacij.

Na primer, če se učiš preko računalnika, za pavzo ni najboljša ideja, da se odklopiš z gledanjem serije ali igranjem igrice … seveda, temo boš tako že preklopila, ne pa tudi poti, kako v tvoje možgane pride večina informacij, s čimer dejansko ne boš „spočil/-a“ vseh delov možganov, ki sodelujejo pri učenju, in jim dovolil/-a, da se regenerirajo!

Zakaj ne, te zanima?

Zato ker ljudje informacije večinoma sprejemamo preko 5 kanalov (čutov), vida, sluha, občutka, vonja in okusa, ti kanali pa stimulirajo vsak svoj del možganov, ki te impulze potem pretvorijo v nam uporabne informacije.

Se pravi, če se učimo iz knjige ali preko računalnika oziroma danes tako priljubljenega mobitela, večino informacij sprejemamo preko oči, se pravi vida. Se pravi, da bi morala biti pavza prilagojena temu – nekaj, kjer se oči spočijejo. Na primer sprehod v naravi ali nezahtevna telovadba, poslušanje glasbe ali ples ipd.

Če pa se na primer učimo preko poslušanja, pa naj pavza ne bo ravno poslušanje glasbe, ampak nekaj, kjer si bomo „spočili tudi ušesa“ – sprehod v gozdu, meditacija ipd.

In tako dalje …

Ja, koliko dolga pa naj bo ta pavza?

To je dokaj odvisno od vsakega posameznika, vendar pavza naj ne bo krajša od 10 minut (obrazloženo v naslednjem odstavku), saj se šele po tem času možgani zadostno regenerirajo.

Z nevrološkega in biološkega vidika možgani delujejo tako, da se nek dražljaj iz čutila po živčnih celicah prenese v možgane od tam pa ga možgani prenesejo naprej do ustreznega mesta, ki se mora na dražljaj „odzvati“. Na primer, če nas zaboli roka, se ta informacija prenese v možgane, možgani pa nato aktivirajo oči ter prste na drugi roki in mišice na tistih delih telesa, da se bomo obrnili in videli ter otipali boleče mesto in ugotovili, zakaj nas je zabolelo.

Nato pa bomo preko prstov na roki in oči v možgane prejeli nov paketek informacij in na podlagi teh informacij bodo možgani preko živčnih celic poslali nadaljnja navodila telesu. In tako naprej in naprej in naprej …

Če pa si podrobneje ogledamo prenos informacije (živčnega impulza) po živčnih celicah, vidimo, da signal ne potuje le po eni živčni celici, ampak po večih, vmes pa „preskakuje“ z ene na drugo. I ravno v tem „preskoku“ med eno in drugo živčno celico je razlog za pavze.

Med eno in drugo živčno celico je prostor, ki se mu reče sinapsa, skozi katero živčni impulz sam ne more, lahko pa se prenese s pomočjo določene molekule, ki se ji reče živčni prenašalec (ali po domače „nevrotransmiter“). Stvar pa je v tem, da se po prenašanju impulza ta molekula „porabi“.

Ob intenzivnem učenju se prenaša ogromna količina živčnih impulzov, tako da se tudi živčni prenašalci pospešeno „porabljajo“ in se njihova raven niža. Če se njihova raven dovolj zniža, se to kaže v pomanjkanju koncentracije, v praksi pa tudi, da nam stvar „ne gre več v glavo“ (se še spomniš uvodnih odstavkov in debate o tem, ali smo res stalno nesposobni se nečesa naučiti ali pa je razlog morda drugje …).

Tako da moramo v tistem trenutku za ohranjanje učinkovitosti učenja dopustiti, da se raven živčnih prenašalcev ponovno dvigne. To pa se v povprečju naredi po 10 minutah njihove nerabe. Se pravi, da morajo premori trajati vsaj toliko časa in potekati v obliki, ko teh delov možganov ne bomo potrebovali na tak način. (Nekaj primerov in predlogov je razporejenih po besedilu.)

Iz tega se lahko potem izlušči najustreznejši model učenja, če upoštevamo, da se mora nivo živčnih prenašalcev v sinapsah, in s tem možgani, regenerirati:

SNOV RAZDELIMO NA POSAMEZNE DELE, NATO ZA VSAK DEL:

SKLOP UČENJA

10 MINUT PAVZE

NOV SKLOP UČENJA ISTE SNOVI, KJER ZRAVEN ŽE MALO PREDVIDEVAMO, KAJ BO, OZ. SI IZPISUJEMO KLJUČNE STVARI IPD.

10 MINUT PAVZE

NOV SKLOP UČENJA ISTE SNOVI, KJER NPR. SNOV POKRIJEMO IN NAJPREJ POSKUŠAMO UGOTOVITI, KAJ NAM VSAK DELČEK GOVORI, ŠELE NATO JO PONOVNO PREBEREMO

MALO DALJŠA PAVZA

„JOVO NA NOVO“ 🙂 Z NOVIM KOŠČKOM SNOVI

Dolžina posameznega sklopa učenja (in s tem tudi obseg snovi v enem delu) je odvisna od vsakega posameznika in njegovih sposobnosti, omejitev, motivacije za temo ipd. – pri meni se za najučinkovitejšo dolžino izkaže 15 minut, pri Tini pa npr. celo zame nedosegljivih 45 minut. Med svojim poučevanjem in coachanjem pa sem spoznal tudi ljudi, kjer je optimalna dolžina daljša od Tinine in krajša od moje.

Torej je to dolžino najbolje ugotoviti s poslušanjem sebe in seveda eksperimentiranjem na sebi – juhuhu 🙂